Mamina zgodba

Mama mi je večkrat pripovedovala, da ji nekdo kar naprej nekaj skriva. Posodo, zajemalko, džezvo … Ob prihodu v njeno stanovanje sem opazila, da ni bilo več tako urejeno, kot sem bila vajena. Ko sem jo vprašala, zakaj ni pospravljeno, mi je odgovorila, da to ni njeno, da je tam jedel nekdo drug. Ker smo ji verjeli in ker takrat niti pomislili nismo, da gre za bolezen, smo zamenjali veliko ključavnic na vhodnih vratih njenega stanovanja. V trgovini je začela kupovati veliko preveč vsega, tako da je bilo potrebno hrano zavreči. To sem vedno naredila tako, da me ni videla. Ko sva se pogovarjali o njenih težavah, je odklonila vsakršno pomoč. Ni hotela k zdravniku. Povedala sem ji, da ji bo zdravnik lahko pomagal, da bo dobila zdravilo za spomin, nikoli ji nisem govorila o demenci. Tako sva trpeli obe. Moji obiski so postajali vedno pogostejši, kmalu že vsakodnevni. Občutek strahu me je spremljal ves čas in ob vsakem klicu, po telefonu sva se slišali večkrat dnevno. Tudi ko sva prišli do konflikta, saj sva se obe soočali z nečim neznanim, sem imela pogosto občutek krivde, ker mi je ‘počilo’, in sem ji rekla kaj takega, kar je pri njej sprožilo jok.
Vedno sem ji prihajala plačevat položnice, ki jih je skrbno pripravila na kupček. Nekega dne pa ni bilo vseh položnic in prihajati so pričeli opomini. Tudi to je bil znak, ki mi je dal vedeti, da se z mojo mamo nekaj dogaja.
Nekega dne je padla, si zlomila kolk, dobila še bolnišnično okužbo ter ostala na zdravljenju in pobolnišničnem zdravljenju kakšne 3 mesece. V tem času sem začela urejati institucionalno varstvo, saj sem vedela (pa tudi v bolnišnici so mi tako svetovali), da sama v stanovanju ne bo mogla več živeti. Rehabilitacija po operaciji kolka ni bila uspešna prav zaradi demence, saj ni zmogla razumeti navodil zdravstvenih delavcev. Ostala je popolnoma nepomična, v celoti je postala odvisna od pomoči in postrežbe drugih. Sama sem zaposlena, zaradi svojega življenjskega statusa in starosti si ne morem dovoliti, da bi ostala doma in skrbela za mamo. Odločitev za namestitev v dom ni bila lahka, sva se pa o tem veliko pogovarjali že prej, ko je bila še popolnoma zdrava, in ko sem sama skrbela za dedka in babico. Po prejemu informacije o prostem mestu v domu sem ji povedala, da gre v dom, začasno, dokler ne bo njeno zdravje boljše, čeprav sem se sama zavedala, da bo to trajno.
Po operaciji se ji je že v bolnišnici stanje demence močno poslabšalo,. Ob rednem obiskovanju mame v domu pridejo dnevi, ko se lahko pogovarjava, in dnevi, ko pogovor ni mogoč. Še vedno je jokava. Sama pa moram priznati, da je za mamo dobro poskrbljeno, saj prihajam na obiske ob različnih dneh in urah. Sodelujem pri domskih aktivnostih, mamo spremljam na izlete z vozički v bližnjo okolico doma.
Bojim se, kako bo z nami, dobro je le to, da tega ne vemo v naprej.

Renata