Imam 26 bratov

Mama naju že dolgo ne pozna več. Ne ve, da ima dve hčerki, dve vnukinji, dve pravnukinji in enega pravnuka. Včasih reče, da je stara nekaj čez 40, drugič, da je že zelo, zelo stara ali pa da jih ima 12. So dnevi, ko pove, da ima dve hčerki, Nevenko in Mojco (vedno v tem vrstnem redu), vendar sem jaz tista druga Nevenka. Ne vem, katera, a očitno ne tista prava, tudi Mojca ni prava Mojca. Čeprav naju je vedno zelo vesela, ko jo obiščeva. In to počneva kar se da pogosto. Pravzaprav se razveseli vsakogar, ki jo obišče in včasih nas preseneti s podatkom o kom, ki ga sploh ne pozna.
Demenca se je počasi a vztrajno zajedala v vse pore našega življenja, seveda predvsem in najbolj v mamino življenje. Mnogi svojci, katerih dementni starši so postali agresivni in hudobni, kot pravijo, nama zavidajo. Mama je le redko osorna ali verbalno agresivna. Povečini je dobro razpoložena, rada se stisne v objem in poljublja – kot majhen otrok, ki išče varno zavetje v materinem objemu. Zelo rada poje in pleše, čeprav je zdaj noge ne ubogajo več, rada se sprehaja … Moči ji vedno bolj pešajo, pogosto se zgodi, da ne more več sama jesti in jo je treba hraniti.
Vse pogosteje govori o za naju neznanih ljudeh iz svoje mladosti, čeprav se ji zatika pri najožjih. Nekega dne mi je rekla, da ima 26 bratov! Ko sem ji odvrnila, da ima samo dva, se je od srca nasmejala in mi odvrnila: »Beži, beži, samo dva?« Čeprav sta oba brata še živa, se redko spomni njunih imen, vedno pa se spomni imena svoje pokojne mlajše sestre. So dnevi, ko se ne spomni nikogar, in dnevi, ko se spomni svojega pokojnega moža, najinega očeta, in reče, da je bil Lojze, Alojz Poljanšek, dober človek. Do nedavnega je brez oklevanja povedala, da je Silvana Poljanšek, zadnje čase pa se že zgodi, da se tudi svojega imena ne spomni več.
V Kidričevem, kjer v tamkajšnji enoti ptujskega doma upokojencev Park živi najina mama, nihče čudno ne gleda, če na sprehodu pojemo, se objemamo in poljubljamo, če mama kar čez ograjo parka ob domu ogovori mimoidoče. Navadili so se na dementne sokrajane. Zelo sva hvaležni vsem zaposlenim v domu Park, ki skrbijo za to, da se najina mama tam dobro počuti in ohranja svoje dostojanstvo. Čeprav jih je daleč premalo glede na zahtevnost poklica in so izredno obremenjeni, svoje delo opravljajo požrtvovalno in z veliko empatije.
Marsikdo mi reče, naj ne bom žalostna, ker je mama zbolela za demenco, saj dementni živijo v svojem svetu in jim je lepo. S tem se ne morem strinjati! Tudi za demenco oboleli imajo in izražajo močna čustva in razpoloženja. Jezo. Srd. Strah. Žalost. Bolečino. Zadovoljstvo. Veselje. Srečo. Ljubezen. Trpijo in žalujejo, so prestrašeni in se čutijo osamljeni, se veselijo in se zaljubljajo. Najina mama je dementna, srečni sva, ker je najina mama, ker jo še imava, ker jo še lahko objameva in poljubiva. Največja sreča zame je, ko me pogleda in vprašujoče reče: Nevenka? Žal vse bolj redko.

Nevenka in Mojca