Demenca

Sem skrbnica moževe tete, ki je nameščena na oddelku za demenco Doma upokojencev Ptuj, enota Muretinci. Pri naši teti smo že dalj časa opažali, da se ne spomni več nekaterih stvari, da je skregana z dnevi, letnimi časi, da si več ne skuha, zamenjala je noč za dan. Živela je sama, vdova, ni pa imela družine, zato sva jo z možem redno obiskovala in ji pomagala obdelovati manjšo kmetijo. Opazila sva, da se več ne uredi, vsakodnevna nega in čistoča sta ji postali tuji. Sicer ni begala od doma, ker je živela v rojstni hiši, ni pa se več ozirala na okolico, dan za dnem je živela enako. Ker je tudi prehranjevanje postalo problem, sva ji pričela hrano voziti, vendar je vidno slabela. Po zdravniški oskrbi v bolnici je bilo ugotovljeno, da je že v obdobju močne demence. Priskrbela sva ji domsko varstvo, kjer se počuti zelo dobro, naju pa ob vsakotedenskem obisku nenehno sprašuje, kaj dela njen oče in kdaj bo šla domov. Stara je 81 let.
Žal pa se tudi v družini soočamo z demenco. Pri možu, ki je star šele 53 let, sem začela opažati, da se ne spomni imen, da potrebuje dalj časa, da mi nekaj pove, da ne ve, po kaj je šel v shrambo, da ne spozna več določenih oseb. Žal sva po enem letu obiskovanja zdravnikov končno dobila diagnozo, in sicer Alzheimerjeva demenca. Mož je bil potem invalidsko upokojen. Zaenkrat biva v domačem okolju. Trenutno stanje je zadovoljivo. Žal morem opozoriti, da v primeru demence traja predolgo, da oboleli dobi diagnozo, ker so čakalne dobe za ustrezne specialiste predolge. Bolezen pa med tem pridno napreduje.
Želim se posebej zahvaliti vsem zaposlenim v enoti Muretinci, ki stanovalcem, obolelim za demenco, nudijo prijazen pogled, toplo besedo, nasmeh in se neizmerno trudijo, da jim dnevi minevajo hitreje in s tem lajšajo tegobe v jeseni njihovega življenja.

Martina Horvat